»Vse to obstaja. To je dovolj.«

»Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed.«

»Svetloba prihaja od spodaj, / telo ob tvojem spi in ne vidi, / kako preži zunaj, razbija po oknih, / tiplje pod vrati, / polzi iz tebe.«

»ko sem najbolj razdejana / pride pesem / vzame me v naročje / kakor kralj iz podzemlja // jablana spoznanja raste v meni // in zacveti / ko sem najbolj darovana«

»Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca.«

»Čeprav ni bila ustvarjena zato, da bi kaj lajšala in zdravila, temveč se temu kvečjemu upira in izmika, iz dneva v dan najde mnoge bralce, ki si z njo pomagajo in pravijo, da jim je bolje. Tudi v tem je čudež poezije in njena presežna moč, ki se razumskemu dojemanju izmika.«

»Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.«

»Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.«

»Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena.«